Zapuščinski postopek – kako poteka zapuščinska razprava?

Zapuščinski postopek je postopek, ki je tesno povezan z izgubo ljubljene osebe, zato je čustveno zelo naporen, hkrati pa je lahko poln pravnih ovir in drugih težav, zato se je še pred zapuščinsko razpravo smiselno odločiti za pomoč odvetnika. Zapuščinski postopek se začne s smrtjo zapustnika, se nadaljuje z zapuščinsko razpravo, ki predstavlja njegov osrednji del ter se navadno konča s sklepom o dedovanju.

 

Zapuščinski postopek je postopek, kjer se imetje umrlega (zapuščina) razdeli med njegove dediče

Zapuščinski postopek je sodni postopek v sklopu katerega se razdeli premoženje umrlega. To premoženje imenujemo dediščina oz. zapuščina. Dediščina oz. zapuščina se razdeli med oporočne ali med zakonite dediče, volilojemnike ter med morebitne upnike. Na koncu zapuščinskega postopka, katerega osrednji del predstavlja zapuščinska razprava, se izda sklep o dedovanju, odmeri sodna taksa za sklep o dedovanju in pošlje v odmero davka na dediščine in darila.

Zapuščinski postopek

Zapuščinski postopek se prične s trenutkom smrti zapustnika

Zapuščinski postopek se praviloma prične s trenutkom, ko zapustnik umre, formalno pa za začetek postopka pojmujemo trenutek, ko je krajevno in stvarno pristojen državni organ (običajno upravna enota) obveščen o smrti zapustnika in posledično o zakonski potrebi za ureditev zapuščine.

Pristojna upravna enota bo na podlagi informacije o smrti in izdanega mrliškega lista obvestila svojce in po potrebi tudi druge osebe, da ji posredujejo potrebne podatke v zvezi z zapuščino in zapuščinskim postopkom. Te podatke namreč potrebujejo za sestavo smrtovnice, ki se izda pred samim postopkom zapuščinske obravnave. Gre za upravni dokument na katerem najdemo podatke o smrti zapustnika, zapuščini, obstoju ali neobstoju sestavljene oporoke ali več oporok, podatek o tem, kje se le-te hranijo, o izkazanem nepremičnem in premičnem premoženju in o zakonitih in oporočnih dedičih in sorodnikih, ki bi po prvih informacijah prišli v poštev za dedovanje.

 

Osrednji del zapuščinskega postopka predstavlja zapuščinska razprava

Po prejemu smrtovnice sodišče prične z zapuščinsko razpravo, ki predstavlja osrednji del zapuščinskega postopka. Ob samem začetku zapuščinskega postopka sodišče razpiše narok za zapuščinsko razpravo. Nanjo povabi sorodnike, domnevne dediče in druge zainteresirane osebe, kot na primer upnike, v kolikor se priglasijo in izkažejo utemeljen pravni interes.

Zapuščinska obravnava

Zapuščina lahko pri nas pripade po dveh pravnih podlagah

Dediči lahko pri nas dedujejo po dveh pravnih podlagah. Če je zapustnik zapisal oporoko, se seveda deduje oporoki, saj zakon o dedovanju prednost daje poslednji volji zapustnika. V kolikor oporoka ni nastala, je le-ta uničena ali neveljavna, pa se deduje po zakonu. Zakon dediče deli v tri dedne rede.

V prvi dedni red spadajo zapustnikovi potomci (otroci, vnuki, pravnuki, …), njegov zakonec, zunajzakonski partner in partner v registrirani istospolni partnerski skupnosti. V drugi dedni red spadajo starši in njihovi potomci ter zakonec, zunajzakonski partner in partner v registrirani istospolni partnerski skupnosti. V tretji dedni red spadajo stari starši zapustnika in njihovi potomci.

Kdo so nujni dediči in kakšen je njihov položaj v zapuščinski razpravi?

Posebej je v zapuščinskem postopku, ki poteka na podlagi oporoke, potrebno izpostaviti nujne dediče. Če namreč obstaja oporoka oz. je zapustnik v oporoki določil drugačen način dedovanja kot ga določa zakon, lahko določeni zakoniti dediči zahtevajo nujni delež. Zakon določa višino nujnega deleža, ki nujnemu dediču pripade. Tako potomci in zakonec zapustnika, v primeru, da zahtevajo nujni delež, dobijo ½ zakonitega dednega deleža. Starši lahko zahtevajo 1/3 zakonitega dednega deleža. Prav tako lahko 1/3 zakonitega dednega deleža zahtevajo tudi stari starši ter bratje in sestre (če so starši pokojni), vendar le, če so nezmožni za delo in nimajo sredstev za preživljanje.

 

Zapuščinski postopek se zaključi s sklepom o dedovanju

Po končani zapuščinski razpravi sodišče izda sklep o dedovanju. Pravice iz sklepa o dedovanju lahko posameznik uveljavlja po njegovi pravnomočnosti. Sklep o dedovanju postane pravnomočen po izteku pritožbenega roka. Ta rok znaša 15 dni od vročitve sklepa strankam postopka. V primeru, ko je bila vložena pritožba, pa po odločitvi višjega sodišča o pritožbi.