Kakšen je postopek dedovanja in na kaj moramo biti pozorni?

Z dedovanjem se v toku življenja sreča skoraj vsak posameznik. Ker do dedovanja navadno pride nenadoma, posameznik pa se ob soočanju z izgubo bližnjega znajde v stiski, je dobro, če se v procesu dedovanje zateče po pomoč v odvetniško pisarno, kjer mu bodo odvetniki podkovani s strokovnim znanjem, pomagali zaščititi njegove interese in pravice, ki jih kot dedič ima.

Dedovanje je torej proces, v katerem pravice in obveznosti zapustnika preidejo na njegove dediče. V kolikor zapustnik pusti oporoko, bo steklo dedovanje po oporoki, v kolikor pa oporoka ni bila napisana, ni najdena ali pa je neveljavna, se deduje po zakonu. Dedovanje je po Zakonu o dedovanju urejeno z dednimi redi. V Sloveniji poznamo tri dedne rede. Od tega, kateremu dednemu redi posameznik pripada je odvisno, koliko bo podedoval.

Kdaj se lahko odločimo, da bomo oporoko izpodbijali?

Dedni redi pa lahko usodo posameznika krojijo tudi v primeru dedovanja po oporoki. Velikokrat se zgodi, da so dediči nezadovoljni z delom zapuščine, ki jim ga je umrli namenil v ta namen obstaja možnost izpodbijanja oporoke, ki ga lahko dediči uporabijo. Oporoko je mogoče izpodbijati iz različnih razlogov. Če bomo obiskali odvetnika za dedovanje, bo ta oporoko pregledal in se tako prepričal ali ima vse formalne in vsebinske sestavine, da jo sploh lahko štejemo za oporoko. Pogosto je težava v pričah pri pisni oporoki, ali pa pri pisanju oziroma podpisu pri lastnoročni oporoki. Težava lahko nastane tudi zaradi nezadostnih opisov dedičev, ki jih kasneje zapuščinsko sodišče ne more določiti.

Pri izpodbijanju oporoke moramo biti pozorni tudi na položaj dedne nevrednosti. Dedna nevrednost je položaj, ko dedič ne more dedovati zaradi njegovih dejanj, ki jih je zagrešil zoper zapustnika ali njegovo zadnjo voljo.  Najbolj tipični primer so dejanja zoper zapustnika, ki jih zapustnik ni odpustil, ali pa uničenje ali ponarejanje oporok zapustnika. Da bo oporoka izpodbita zaradi dedne nevrednosti je oporoko potrebno zatrjevati in dokazati v teku postopka pred sodiščem.

Kdaj lahko uporabljamo institut nujnega deleža in na čem pravzaprav temelji?

Velikokrat pa oporoke ni mogoče izpodbiti, kljub vsemu pa je delež, ki ga je umrli namenil svojim dedičem premajhen, zato lahko v tem primeru uporabimo na institut nujnega deleža. Gre za institut dednega prava, ki omogoča nujnim dedičem, da dedujejo po zapustniku, kljub temu, da je zapustnik svoje premoženje podaril, ali ga zapustil v oporoki drugim dedičem. Zakon o dedovanju taksativno našteva dediče, ki so upravičeni do nujnega deleža. Mednje sodijo:

  • pokojnikovi otroci in posvojenci,
  • pokojnikovi vnuki,
  • pokojnikovi starši,
  • pokojnikov zakonec oz. izvenzakonski partner.

 

Poleg tega Zakon o dedovanju natančno ureja tudi delež, do katerega so nujni dediči upravičeni. Nujni delež pri dedovanju znaša 1/2 zakonskega deleža za otroka oz. posvojenca, vnuka, zakonca oz. izvenzakonskega partnerja in 1/3 zakonskega deleža za starše, dede in babice ter brate in sestre.

Kaj se zgodi, ko višina zapuščine za poplačilo nujnih dedičev ne zadošča?

Velikokrat pa v praksi prihaja tudi do tega, da zapuščina ni dovolj velika, da bi lahko bil nujni delež vsem upravičencem izplačan v celoti. V navedenem primeru nujni dedič zahteva, da se nujni delež pri dedovanju izplača z zmanjšanjem deležev določenih v oporoki oziroma z vračilom daril. Pri tem lahko zahteva zmanjšanje oporočnih deležev v treh letih od razglasitve oporoke, vrnitev daril pa v treh letih od zapustnikove smrti. Pomembno pa je izpostaviti tudi primer, ko je otrok ali posvojenec, ki ima pravico do nujnega deleža, prezadolžen ali zapravljivec. V tem primeru mu lahko zapustnik v oporoki v celoti ali deloma odvzame njegov nujni delež v korist njegovih potomcev.

Kakšen davek je potrebno plačati pri dedovanju zapuščine?

Vsekakor pa se vsi zavedamo, da je pri dedovanju potrebno poravnati tudi davek. Višina davka, ki ga mora posameznik poravnati je odvisna od dednega reda, ki mu pripada. Za vsak posamezen dedni red je višina davka navedena v Zakonu o davku na dediščine in darila. V kolikor posameznik sodi v prvi dedni red mu davka sploh ne bo potrebno poravnati. Poleg tega davka ne bo potrebno plačati posameznikom, ki bodo zapuščino prepustili državi ali lokalni skupnosti.

Kako in kdaj se lahko dediščini odpovemo?

Dediči pa se velikokrat, sploh zaradi bojazni pred dolgovi, dediščini tudi dopovedo. Dedič deduje tako zapustnikove pravice kot tudi njegove obveznosti, zato dolgovi zapustnika na dediča preidejo tudi, če jih je le-ta iz oporoke izrecno izključil. Vendar se je potrebno zavedati, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar ne le s podedovanim premoženjem, ampak tudi s svojim premoženjem. Če se dedič želi kljub temu dediščini dopovedati, mora to storiti preden je z zapuščino razpolagal in preden sodišče izda sklep o dedovanju. Vsak dedič se lahko odpove dediščini, z izjavo na sodišču, vse do konca zapuščinske razprave. Dedič se dediščini odpove tako v svojem imenu kot tudi v imenu svojih potomcev, razen seveda, če izjavi, da se odpoveduje samo v svojem imenu in ne v imenu svojih potomcev. Takrat, ko se dedič odpove dediščini v svojem imenu, se ga obravnava, kot da nikoli ni bil dedič, prav tako pa ni potrebna odobritev Centra za socialno delo, če so potomci, za katere se je dedič tudi odpovedal, mladoletni.