ODPOVED DEDOVANJU KOT PRAVICA DEDIČA ODPOVEDATI SE DEDIŠČINI


Odpoved dedovanju oziroma pravilneje, odpoved dediščini, je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič s to izjavo oziroma z odpovedjo dedovanju ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema. Odpoved dedovanju torej pomeni, da dedič dediščine po zapustniku ne želi sprejeti. Razlogi za takšno odločitev so različni. Odpoved dedovanju torej pomeni, da dedič na zapuščinski obravnavi, ki poteka pred pristojnim sodiščem, sodniku jasno predoči, da dediščine ne želi sprejeti ter po zapustniku ne želi dedovati.

Zakon omenja tudi odpoved dedovanju v korist določenega dediča. V navedenem primeru gre za izjavo o odstopu dednega deleža. Odpoved dedovanju je obvezna v kolikor dedič resnično ne želi dedovati, saj je v primeru, da dedič izjave o odpovedi dediščini ali dednemu deležu ne poda, spoznan kot dedič na podlagi podatkov, s katerimi sodišče razpolaga. Odpoved dedovanju oziroma dediščini v korist določenega dediča pomeni sprejem dednega deleža in sočasno razpolaganje z njim.

 

ODPOVED DEDOVANJU OZIROMA DEDIŠČINI NA ZAPUŠČINSKI OBRAVNAVI

Odpoved dedovanju oziroma pravilneje, odpoved dediščini, mora dedič podati do konca zapuščinske obravnave – do konca postopka na prvi stopnji. Odpoved dedovanju oziroma dediščini ni mogoča v kolikor je dedič razpolagal s celotno zapuščino ali pa delom zapuščine, kar pomeni, da se v tem primeru dedič dediščini ne more več odpovedati. V primeru, ko je dedič razpolagal z zapuščino ali delom zapuščine zato, da bi zapuščino ohranil, zavaroval ali pa iz razloga tekoče uprave, pa je odpoved dedovanju kljub temu mogoča.

Odpoved dedovanju prav tako ni mogoča, če je dedič že podal izjavo o sprejemu dediščine. Odpoved dedovanju velja tako za dediča, ki se je dediščini odpovedal, kot tudi za njegove morebitne potomce, in sicer v primeru, ko dedič izrecno ne izjavi, da se odpoveduje dediščini samo v svojem imenu. Odpoved dedovanju lahko preide na dedičeve dediče. Do navedene situacije pride, če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka – torej pred izdajo sklepa o dedovanju. Odpoved dedovanju oziroma odpoved dediščini ima svoje pravne posledice. Šteje se, da dedič, ki se je dediščini odpovedal sploh ni postal dedič.

Odpoved dedovanju Dedovanje in nujni delež

 

DEDOVANJE KMETIJSKIH GOSPODARSTEV IN DAVEK NA DEDOVANJE

Dedovanje pomeni prehod premoženja umrle osebe, torej zapustnika, na druge osebe. Naše pravo pozna tudi dedovanje kmetijskih gospodarstev. Za dedovanje le teh velja poseben dednopravni režim, to pa z namenom, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij in pa tudi zato, da se omogoči njihov prevzem pod pogoji, ki dediča ne obremenjujejo preveč.

Dedovanje zaščitenih kmetij, ki je bilo uvedeno pred uveljavitvijo novega zakona, se konča po prejšnjih predpisih, vendar mora sodišče prekiniti zapuščinski postopek in stranke najprej napotiti na upravni postopek, da se preveri status zaščitenosti. Dedovanje zaščitenih kmetij je torej specifično. Pristojna upravna enota mora najprej izdati pravnomočno odločbo, da ima kmetija tudi po novih predpisih status zaščitene kmetije. Dedovanje zaščitenih kmetij je mogoče le na način, da zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič.

Davek na dedovanje oziroma pravilneje, davek na dediščine ureja Zakon o davku na dediščine in darila. Davek na dedovanje je v primeru dedovanja nekoliko specifičen. Davka namreč ne plača dedič, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje kmetijsko zemljišče. V zvezi s priznavanjem davčne oprostitve se gozdna zemljišča štejejo za kmetijska zemljišča. Davek na dedovanje oziroma davek na dediščine je specifično urejen tudi v primeru, ko gre za zaščiteno kmetijo. Davka na dediščine namreč ne plača dedič – prevzemnik kmetijskega gospodarstva, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dedovanje kmetijskih gospodarstev šteje za zaščiteno kmetijo. Davek na dedovanje oziroma davek na dediščine je deležen davčne oprostitve tudi v primeru, ko dedič - kmet podeduje celo kmetijo. V tem primeru namreč davka ne plača.

 

SODNA TAKSA PRI DEDOVANJU KOT NEIZBEŽNO DEJSTVO

Dedovanje, ki pomeni prehod premoženja zapustnika na druge osebe, hkrati žal prinaša tudi neljuba dejstva, povezana z denarjem ter plačilno obveznostjo. Sodna taksa pri dedovanju za dediča nemalokrat predstavlja težavo. Sodna taksa pri dedovanju namreč pomeni nenaden obstoj plačilne obveznosti ter posledično denarno breme za dediča. Sodna taksa pri dedovanju se za delitev zapuščine ne plača posebej, če jo dediči sporazumno predlagajo in je sporazum o delitvi vpisan v sklep o dedovanju. Sodna taksa pri dedovanju pride v poštev tudi v primeru sestave in hrambe oporoke.

V določenih primerih je mogoče zahtevati oprostitev plačila sodne takse. Dedovanje, ki nastopi po zapustnikovi smrti, je mnogokrat povsem nepričakovano, dediči pa posledično niso pripravljeni na nenadne denarne izdatke. Dedovanje  je vsekakor povezano tudi z ustanovo nujnega deleža. Nujno dedovanje pomeni, da gre nekaterim osebam iz kroga zakonitih dedičev del zapuščine tudi v primeru, če jih je zapustnik v oporoki prezrl. Nujno dedovanje tako štejemo za zakonito dedovanje posebne vrste. Dogodek, ki v življenje dedičev po smrti zapustnika vnaša tudi hude zamere in spore, je prav gotovo dedovanje. Nujni delež pa je vsekakor ustanova, ki spore še poglablja, kajti mnenje dediča, ki mu je zapustnik z oporoko zapustil celotno premoženje, je v večini primerov negativno usmerjeno prav glede nujnih dedičev, zato je pogost in pereč problem dednega prava prav nujno dedovanje. Nujni delež je vsekakor lahko prikrajšan, če zapustnik svoje premoženje razda že za časa življenja.

Kljub tesni povezanosti z oporoko torej nujni dediči sodijo v kategorijo zakonitih dedičev. V primeru smrti zapustnika nastopi dedovanje. Nujni delež pa je pridržan oziroma rezerviran za nujne dediče. Ta del zapuščine je torej odtegnjen zapustnikovemu razpolaganju.