Kako poteka postopek dedovanja v Republiki Sloveniji?

V Sloveniji smo vse (pre)večkrat priča družinskim sporom, do katerih prihaja zaradi neurejenega dednopravnega stanja po smrti enega od članov družine. Prav zato je priporočljivo, da se v postopkih dedovanja zatečemo k svetovanju, saj lahko pravočasna intervencija odvetnika oz. druge strokovno usposobljene osebe, prepreči marsikateri družinski spor. Dedovanje je v Sloveniji urejeno v Zakonu o dedovanju, ureja pa ga tudi nekaj podzakonskih aktov. V slovenski pravni ureditvi se lahko deduje po dveh pravnih podlagah – po zakonu ali po oporoki.

Pri nas lahko dedujemo po dveh pravnih podlagah – po zakonu ali po oporoki

Po pravu Republike Slovenije se lahko deduje po dveh pravnih podlagah. Tako pri nas ločimo:

  • dedovanje po zakonu,
  • dedovanje po oporoki,

 

Vsaka odlika dedovanja pa ima svoje specifične lastnosti. Obe sta urejeni v Zakonu o dedovanju. Zakon o dedovanju razvija tudi institute s katerimi ščiti zapustnikove potomce pred nepravičnim razporejanjem dediščine po smrti zapustnika.

Če zapustnik napiše oporoko in je le-ta veljavna se deduje po oporoki. Kadar govorimo o dedovanju po oporoki govorimo pravzaprav o svobodi testiranja, ki je temeljna pravica vsakega državljana, ki lahko s svojim premoženjem prosto razpolaga in se lahko tako samostojno odloča, komu bo le-to pripadlo po njegovi smrti.

Dedovanje po zakonu

Če oporoka ni veljavna ali pa je zapustnik sploh ni zapisal pa se deduje po zakonu (natančneje po Zakonu o dedovanju). Zakon dediče deli v tri dedne rede:

  • Prvi dedni red - zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zapustnikov zakonec oz. zunajzakonski partner dedujejo v enakih deležih. Če zapustnik ni imel otrok, zakonec ne deduje celotnega premoženja, ampak se dedovanje prenese v drugi dedni red.
  • Drugi dedni red - zapustnikovi starši, posvojitelj in njihovi potomci (zapustnikovi bratje in sestre) dedujejo polovico ter zakonec oz. zunajzakonski partner, ki deduje drugo polovico premoženja.
  • Tretji dedni red - zapustnikovi dedi in babice in njihovi potomci (zapustnikovi bratranci in sestrične).

 

V prvem dednem redu vsi pripadniki tega reda dedujejo po enakih deležih. V drugem dednem redu starši, posvojitelj in njihovi potomci dedujejo polovico premoženja, po enakih delih, drugo polovico premoženja pa zakonec oz. zunajzakonski partner. V tretjem dednem redu polovico zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani. Če sta ded in babica ene strani umrla pred zapustnikom, pa nista zapustila nobenega potomca, dedujejo njun del, ded in babica druge strani, oz. njuni potomci.

Zakon o dedovanju omejuje tudi svobodo zapustnika pri pisanju oporoke

Vendar zakon na nek način omejuje tudi svobodo testiranja, saj bi lahko zapustnik koga od dedičev namerno prezrl. Slednje se zgodi s pomočjo instituta nujnega deleža. Gre za institut, ki omogoča nujnim dedičem, da dedujejo po zapustniku, kljub temu, da je zapustnik svoje premoženje podaril, ali ga zapustil v oporoki drugim dedičem. Med nujne dediče štejemo: pokojnikove otroke in posvojence, pokojnikove vnuke, pokojnikove starše ter pokojnikovega zakonca oz. izvenzakonskega partnerja. Nujni delež znaša:

  • 1/2 zakonskega deleža za: otroka oz. posvojenca, vnuka, zakonca oz. izvenzakonskega partnerja.
  • 1/3 zakonskega deleža za: starše, dede in babice, brate in sestre.

 

Kako se pri dedovanju obračuna davek od dediščine?

Velikokrat se ljudje sprašujejo tudi, ali bodo ob dedovanju plačali še davek. Višino davka na dediščine in darila ureja Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD). Predmet obdavčitve predstavlja premoženje, ki ga fizična oseba prejme kot dediščino in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino oz. za dohodek po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb med premoženje tako štejemo premičnine, nepremičnine ter premoženjske in druge pravice (razen strogo osebnih). Za plačilo davka na dediščine je zavezan tisti, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja. Višina davka ob dedovanju pa je določena v 8. členu Zakona o davku na dediščine in darila.

Ali se lahko dediščini po našem pravu tudi odpovemo?

Velikokrat pa pri postopku dedovanja pride tudi do situacije, ko se dediči želijo dediščini odpovedati. Največkrat se odpoved dedovanju zgodi, ker se dediči bojijo dolgov, ki jih bodo skupaj s premoženjem zapustnika podedovali. Tukaj je potrebno poudariti, da dediči po pravu Republike Slovenije za dolgove zapustnika odgovarjajo omejeno in sicer do višine vrednosti podedovanega premoženja. Izjemoma lahko dediči, na zahtevo zapustnikovih upnikov, odgovarjajo za zapustnikove dolgove le iz zapuščinskega premoženja.

Odpoved in davek na dedovanje

Dediči se lahko dediščini odpovedo z izjavo o odpovedi dedovanju. Pri tem je potrebno biti pozoren na samo obliko izjave. Odpovedna izjava se poda na sodišču in ne more biti pogojna, pa tudi ne samo delna. Prav tako pa je potrebno razlikovati med odpovedjo dedovanju in odstopu dednega deleža v korist druge osebe. Dediščini se tudi ne more odpovedati dedič, ki je pred odpovedjo razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se izjave o odpovedi dedovanju ne da preklicati potem, ko je le-ta enkrat podana.