Vse kar morate vedeti o dedovanju

Vsakdo se v času življenja sreča z izgubo bližnjega. Ko se to zgodi, nastopi institut, ki ga imenujemo dedovanje, v sklopu katerega premoženje umrlega preide na njegove potomce. Veliko ljudi se že na začetku vpraša ali je v primeru dedovanja smiselno poiskati pomoč odvetnika. Saj gre navadno vendarle za družinske zadeve o katerih bi se lahko dogovorili.

Dedovanje po zakonu

Vendar je resnica v večini primerov žal ta, da v sklopu zapuščinske obravnave velikokrat prihaja do sporov, v katerih lahko naše interese učinkovito zaščiti le odvetnik, ki na celotno zadevo gleda objektivno in bo tako lahko poskrbel, da bo sklep o dedovanju ugoden za nas in naše premoženje.

Kaj je nujni delež pri dedovanju in kako vpliva na dediščino, ki mi pripada?

Ko govorimo o dedovanju, velikokrat slišimo za institut nujnega deleža, vendar le redko kdo natančno ve kaj to je in katere pravice prinaša. V našem pravu lahko dedujemo po dveh pravnih podlagah – po zakonu ali po oporoki. Zakon o dedovanju dediče deli v tri dedne rede. Od tega, kateremu dednemu redu posameznik pripada, bo odvisno, koliko dediščine bo dobil. Velikokrat pa zakon z institutom nujnega deleža omejuje tudi dedovanje po oporoki. V primeru, da je zapustnik svoje najožje sorodnike v oporoki prezrl, lahko le ti zahtevajo svoj nujni delež. Dediči, ki jim nujni delež pripada so: potomci in njihovi otroci, posvojenci, potomci posvojencev, starši, zakonec, stari starši ter bratje in sestre pokojnika pa le, kadar so nezmožni za delo in samostojno preživljanje. Nujni delež znaša polovico ali tretjino tistega deleža, ki bi dedičem pripadel, če bi zapuščino delili po zakonitem dednem redu. Potomcem, posvojencem, njihovim otrokom in zakoncu pripade polovica tistega deleža, ki bi jim pripadel po zakonu, staršem, starim staršem, bratom in sestram pa tretjina tega zneska.

Tisti del zapuščine, ki ne predstavlja nujnih deležev imenujemo razpoložljivi del dediščine saj lahko zapustnik z njim prosto razpolaga v oporoki. Razpoložljivi del in skupni nujni delež dobimo z izračunom vrednosti zapuščine, ki jo dobimo, če vrednosti čiste zapuščine dodamo tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik namenil že za časa življenja. Tako se prepreči nesorazmerno razdajanje premoženja pred smrtjo, ki bi načeloma lahko znatno zmanjšalo nujne deleže in tako ogrozilo pravice nujnih dedičev.

Ali se lahko dedovanju tudi odpovem?

Veliko krat se posameznik vpraša tudi ali se lahko dedovanju odpove. Do odpovedi dedovanju navadno pride zaradi strahu pred plačilom zapustnikovih dolgov ali pa zaradi strahu pred plačilom davka, ki bi ga dedič moral poravnati. Dedič se dediščini lahko odpove, vendar mora biti odpoved izrecna, sicer velja pravna domneva, da je dedič dediščino sprejel. Dedič se lahko odpove dedovanju z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. Gre torej za časovno omejen institut, ki ga lahko poda samo dedič, ki z zapuščino oziroma delom zapuščine še ni razpolagal, saj razpolaganje z zapuščino pomeni molčeč sprejem le-te, po katerem se dediščini ni več mogoče odpovedati. Izjema glede odpovedi po razpolaganju pa velja, če je dedič razpolagal z zapuščino z namenom ohranitve le-te. Prav tako se dediščini ne more odpovedati tisti dedič, ki je pred sodiščem že podal izjavo o sprejemu dediščine.

Kako se odgovarja za dolgove zapustnika?

Z dedovanjem na dediča preidejo vse pravice in obveznosti, ki jih ima zapustnik, s tem pa na dediča preidejo tudi dolgovi, ki jih je imel umrli. Višina dolgov zapustnika je navzgor omejena in tako dedič odgovarja za zapustnikove dolgove le v višini podedovanega premoženja, vendar se je potrebno zavedati, da dedič za dolgove zapustnika ne odgovarja zgolj z zapuščino samo, pač pa z vsem svojim premoženjem, vendar do vrednosti zapuščine.

Kako je s plačilom davka pri dedovanju?

Seveda se vsi zavedamo, da je od skoraj vsakega prihodka potrebno plačati davek, nič drugače pa ni pri dedovanju, saj moramo tudi od dediščine plačati davek – z nekaj izjemami. Plačila davka so oproščeni vsi dediči, ki dedujejo v prvem dednem redu (potomci zapustnika in njegov partner). Če se dedovanje premakne v drugi dedni red, ker zapustnik potomcev nima, bo partner kljub temu oproščen plačila davka, saj bi lahko dedoval že v prvem dednem redu. Nadalje so plačila davka oproščeni tudi posamezniki, ki podedovano premoženje prepustijo državi oziroma lokalni skupnosti. Davka ni potrebno plačati tudi od podedovanega začasnega ali dosmrtnega užitka nepremičnine ali tistega dela nepremičnine, na katerem dedič po veljavnih predpisih ne more pridobiti lastninske pravice, pravice porabe ali užitka. Za vse ostale dediče pa je davek določen v Zakonu o davku na dediščine in darila. Osnova za plačilo davka je vrednost podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Pri premičninah je vrednost za odmero davka tržna vrednost tega premoženja, znižana za 5.000 EUR. Dediščina, ki zajema le premičnine, katerih skupna vrednost je nižja od 5.000 EUR ni obdavčena.