E : UVEDBA ZAPUŠČINSKEGA POSTOPKA PO URADNI DOLŽNOSTI

Dedovanje je prehod premoženja umrle osebe, torej zapustnika, na druge osebe, pri čemer je določitev začetka postopka potrebna, ker je od tega dejstva odvisno ugotavljanje obstoja dveh ali več postopkov o isti zapuščini. Dedovanje oziroma zapuščinski postopek se ne začne zmeraj takoj po smrti zapustnika, temveč lahko tudi veliko pozneje. Čeprav sodišče uvede postopek po uradni dolžnosti, pa zapuščinsko obravnavo po uradni dolžnosti opravi le, če zapuščino sestavljajo tudi nepremičnine. Dedovanje nastopi v primeru smrti zapustnika, pri čemer mora biti smrt izkazana in ne samo zatrjevana. Ugotavljanje smrti je naloga medicinske stroke. Dedovanje je boleča izkušnja za večino dedičev, pri čemer pa je žal potrebno poudariti, da prav dedovanje vnaša v družinska razmerja dosmrtne zamere ter spore. Dedovanje oziroma zapuščinski postopek poteka pred pristojnim sodiščem, kjer sodniki in odvetniki, katerih pravni nasveti o dedovanju so nujno potrebni, pogosto naletijo na dediče, katerih jeza presega meja razuma. Dedovanje je tako hkrati postopek, ki je izredno zahteven tudi za odvetnike, katerih pravni nasveti o dedovanju nemalokrat rešijo še tako težke in zapletene situacije.

 

Dedovanje

DEDOVANJE : POSTOPEK, KI SE VODI NA PODLAGI JAVNE LISTINE - SMRTOVNICE

Dedovanje oziroma zapuščinski postopek se vodi na podlagi smrtovnice, ki je javna listina s podatki, relevantna za odločitev o izidu dedovanja. Preden zapuščinski sodnik razpiše zapuščinsko obravnavo, uvede ukrepe, ki so nujni za zavarovanje zapuščine. Ko pred sodiščem steče zapuščinski postopek oziroma dedovanje, sodišče določi narok za glavno obravnavo in v vabilu na narok za zapuščinsko obravnavo obvesti prizadete osebe o uvedbi postopka in o morebitnem obstoju oporoke. Dedovanje ureja Zakon o dedovanju, pri čemer je potrebno poudariti, da je lahko področje dedovanja v zapuščinskem postopku izredno stresno, saj sam postopek spremljajo tudi čustva žalosti in razočaranja, zaradi česar je dedovanje pogosto predmet spora med družinskimi člani ter ostalimi dediči. Dedovanje oziroma zapuščinski postopek se konča s sklepom o dedovanju, ki je končna, meritorna in deklaratorna odločba zapuščinskega postopka. Sodišče izda sklep o dedovanju šele po opravljeni zapuščinski obravnavi. Dedovanje oziroma zapuščinski postopek je tako končan. Sklep o dedovanju pa ne veže zapustnikovih upnikov, ker niso stranke v postopku.

NUJNI DELEŽ PRI DEDOVANJU JE POGOSTO PREDMET VPRAŠANJ DEDIČEV

Nujni delež pri dedovanju oz. pravica do nujnega deleža se lahko uveljavlja predvsem v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in tudi z zahtevkom za vrnitev daril. Nujni delež pri dedovanju je pogosto predmet mnogih vprašanj ter nejasnosti, ki se porajajo dedičem. Čeprav je nujni dedič nujni delež pri dedovanju že uveljavljal v zapuščinskem postopku, sme nujni dedič uveljavljati to svojo pravico do nujnega deleža tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju v pravdi. Slednje lahko stori, če po napotilu sodišča ni sprožil pravde med zapuščinskim postopkom ali če je o nujnem deležu pri dedovanju odločilo sodišče samo, vendar bi moralo stranko zaradi spornih dejstev napotiti na pravdo. Nujni delež pri dedovanju je zagotovo zapleteno pravno področje, zato je pomoč odvetnika nujno potrebna.

Sklep o dedovanju nepremičnine

 

NUJNI DELEŽ IN NUJNI DEDIČI TER PRAVNI NASVETI O DEDOVANJU

Nujni delež pri dedovanju oziroma pravico do nujnega deleža je dopustno uveljavljati tudi šele v pritožbeni fazi zapuščinskega postopka, po pravnomočnosti a o dedovanju v pravdi pa le, kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo pravice do nujnega deleža ni odločalo ali pa je odločalo, vendar ni upoštevalo oz. ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev. Na področju instituta nujnega deleža so pravni nasveti o dedovanju zagotovo nujni ter potrebni. Nujni dedič pravico do nujnega deleža pridobi že ob uvedbi dedovanja. Nujni delež pri dedovanju oziroma sama pridobitev pravice do nujnega deleža je odvisna od izjave nujnega dediča. Nujni delež pri dedovanju s strani zapustnika ne sme biti utesnjen z bremeni. Nujni delež pri dedovanju pomeni minimum, ki ga mora dobiti nujni dedič po zapustniku. Ker se nujni delež pri dedovanju računa od vrednosti čiste zapuščine, je višina vrednosti, do katere odgovarja nujni dedič, taka, kot če bi dobil poleg čistega nujnega deleža še del zapuščine, ki ustreza znesku pasive, ki pride na nujni delež (kosmati nujni delež). Dedovanje nepremičnine je prav tako kot dedovanje ostalega premoženja mogoče tako na podlagi oporoke kot tudi na podlagi zakonitega dedovanja. Dedovanje nepremičnine je, prav tako kot dedovanje na splošno, pravno področje, ki zahteva veliko pravnega znanja odvetnika, zaradi česar so pravni nasveti o dedovanju neprecenljive vrednosti. Kljub tesni povezanosti z oporoko so torej nujni dediči osebe, ki spadajo v kategorijo zakonitih dedičev. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica, kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič, univerzalni zapustnikov naslednik. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je tudi nujni dedič, ki naj bi po določbah oporoke prejel delež  v denarju, pravi dedič, in s tem univerzalni naslednik zapustnika. Praviloma mu gre alikvotni del zapuščine: del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Alikvotni del je sicer manjši kot pri dedovanju po zakonu, v vsem drugem pa se položaj nujnega nujnega dediča ne razlikuje od položaja, ki bi ga imel pri dedovanju po zakonu.